Čipka je prozorno, luknjičasto ali mrežasto delo iz lanenih, bombažnih, svilenih ali sintetičnih niti, ki se lahko izdeluje ročno v tehniki vezenja, šivanja, pletenja, kvačkanja in še tkanja s kleklji, iglo, čolničkom ter kvačko, lahko pa tudi strojno. Začetek izdelave čipk lahko prištejemo povsem praktičnemu namenu, saj so nastale kot zaključek ali rob tkanine in so preprečevale paranje tkanega votka. Veziljska spretnost je svoj vrhunec dosegla v obdobju renesanse v samostanih (okraševanje cerkvenega tekstila) in na dvorih, v 17. stoletju pa tudi v meščanskem okolju. Filigransko vezenje se je hitro razširilo po vsej Evropi in v času, ko je doseglo Nizozemsko, natančneje Flandrijo, so tam že tkali tanjše blago in zaradi tanjše preje je prišlo tudi do rojstva klekljanja. Tehnike izdelovanja čipk so poimenovane tudi po krajih, kjer so nastajale (npr. beneške, valenciennes čipke, idrijske idr.). Na višku renesanse se je razvijala čipka, ki se je osamosvojila kot samostojni izdelek, neodvisen od tkanine.
Renesančne klekljane in šivane čipke so izdelovali s strogimi geometrijskimi vzorci in so bile zelo priljubljen dodatek meščanskih oblačil, kot škrobljeni visoki ovratniki ali rokavne manšete. V času baroka pa so strogi geometrijski vzorci vse bolj izginjali, za njimi pa še zaključni zobci. Čipka je postajala vse bolj samostojna, z enim samim ključnim motivom, ki je največkrat prikazoval bujni cvetni šopek. Šivane italijanske in francoske čipke so bile zelo podobne klekljanim flandrijskim in belgijskim in jih je bilo težko ločevati. Modne čipke so v 17. stoletju preplavljale Francijo, izjemno povpraševanje je pripeljalo tudi do ustanovitve Kraljeve čipkarske manufakture leta 1660 v Parizu. Sicer pa so čipke po vsej Evropi dosegale izjemno kakovost in so postajale dragoceno tržno in izvozno blago. V rokokoju so bili vzorci vedno drobnejši, motivi vse bolj miniaturni; zelo modne so bile girlande in drugi rastlinski vzorci, veliki ornamenti in reliefi pa so začeli izginjati. V Napoleonovem času so se začele pojavljati bolj umirjene in poenostavljene oblike v slogu empira, kjer so prevladovali drobni šopki, nežni cvetovi, prosojne mreže z malimi pikami, robovi pa so bili vse pogosteje brez zobcev. To je tudi čas, ko je Napoleon izdal predpis, da morajo svečana oblačila krasiti čipke.
Za sedemnajsto in osemnajsto stoletje velja, da sta bili stoletji ročno izdelanih čipk, izdelane so bile večinoma iz bombažne preje, vendar ne pred letom 1830, kajti do tedaj so jih izdelovali izključno iz lanene preje. V začetku 19. stoletja pa se postopoma uveljavljajo strojne čipke. Tedaj so začeli strojno izdelovati tanko mrežasto, prosojno volneno ali svileno tkanino – til, ki je spodbujala aplikacijo šivane in klekljane čipke.
Čipke, ki jih hranimo v tekstilni zbirki Pokrajinskega muzeja Koper, so izdelane v raznovrstnih tehnikah: ročno klekljane, šivane, kvačkane, mrežne in strojne čipke ter kombinirane, ki so jih izdelovalci med seboj združevali kot npr. šivano čipko s klekljano.
Vezenine so ročno izdelani okraski na tkanini, narejeni s šivanko, v katero je vdeta svilena, bombažna, lanena ali volnena nit. Vezenini so lahko dodane tudi aplikacije ali krasilni elementi, kot so barvne in prozorne steklene kroglice, bleščice pa kovinske, zlate in srebrne ter svilene nitke. V srednjem veku so imele vezenine zaradi dragocenih materialov in natančnosti izdelave poseben status, ki je bil dosegljiv le cerkvenim in posvetnim dostojanstvenikom in vladarjem. Vezenine so tedaj izdelovale v glavnem redovnice, v poznem srednjem veku pa so že nastajali posebni veziljski cehi, z vezenjem pa so se prestižno ubadale še plemkinje. V 17. stoletju so z vezeninami začeli krasiti tudi posvetna oblačila, najprej plemiška, nato meščanska, kar so nekoliko kasneje prenesli še na prestižno tkaninsko opremo plemiških in meščanskih domov. Z uvedbo šolskega sistema leta 1869 pa je vezenje skupaj z drugimi ročnimi spretnostmi postalo obvezni del šolskega programa za dekleta iz vseh družbenih slojev. Vsaka od učenk je na posebnem kosu blaga – vajenici – izvezla različno oblikovane šive in različne motive. Obvezno pa je bila izvezena abeceda, številke do deset, letnica izdelave in monogram vezilje. Način vezenja je prepoznaven po njeni tehniki: po štetih nitih, po predlogi ali narisku. V istrskem in tržaškem okolju so z najlepšimi vezeninami okrašene predvsem peče ali naprsne rute, ki so sodile k vsakdanji in praznični noši. Vezenje je postalo tudi priljubljena prostočasna dejavnost med kmečkimi ženami, ki so vezle za domače potrebe in pri dekletih, ki so si na ta način pripravile balo…
