Vzorci in fragmenti beneških čipk od 16. stoletja dalje: predstavljajo  najdragocenejše in najstarejše čipke v koprskem muzeju. Beneške čipke so klekljane in šivane, lahko pa tudi kombinirane. Mednje sodijo t. i. renesančne čipke – pizzo rinascimento, značilne za 16. stoletje. V Benetkah je bila na visokem nivoju izdelava čipk z iglo – šivane čipke, medtem ko je bila npr. v Flandriji s kleklji in jih je razmeroma težko ločevati. Sprva so bile namenjene zlasti okraševanju mašnih prtov in mašnih oblačil, kasneje klekljane in šivane čipke postanejo zelo priljubljen dodatek meščanskih oblačil: škrobljeni ovratniki, rokavne manšete, pajčolani. V Izoli je bila leta 1882 na pobudo  župnika Giovannija Zamarina ustanovljena Šola beneških čipk (La scuola di merletti di Isola d’Istria), ki je delovala do l. 1936, ko je bila s tedanjo učiteljico Luigio Pugliese in opremo vred premeščena v Čipkarsko šolo v Idrijo.

Učenke čipkarske šole v Izoli, prva tretjina 20. stoletja

Vzorci kvačkanih čipk, ki naj bi izvirale iz »šole« koprskih Avguštink s konca 19. stoletja: redovnice so pred ustanavljanjem šol, po vzoru iz tujine, organizirale različne tečaje ročnih del. Kvačkane čipke so se tudi pri nas uveljavljale na prelomu 19. v 20. stoletje. Sprva so krasile le posteljno perilo in kuhinjske platnene izdelke, nato spodnje perilo, kasneje pa v glavnem ženska oblačila.

Rabe čipkastega in vezenega okrasja: obrobe, aplicirane čipke ter vezenine na oblačilih in tekstilijah od 18. do sredine 20. stoletja, ki okrašujejo:

  • vrhnja oblačila kmečkega in meščanskega okolja: tu velja izpostaviti zlasti čipke na istrski ženski noši, kjer se šivana čipka pojavlja na srajci kot okrasni všitek na rokavnih zavihkih in po vsej dolžini rokava, čipke so uokvirjene v kontrastne črte, ki so izvezene z enojnimi (ali dvojnimi verižnimi) šivi črne ali temnorjave barve. V sestavi ženske noše ima posebno mesto peča, naglavna – fečou in naramna, kvadratno krojena ruta iz belega lanenega ali tankega bombažnega blaga – žakoneta (fr. jaconas), vezena z belo vezenino na hrbtnem vogalu, ki se je nadaljevala ob stranicah. Pečo so na vseh, redkeje le na vogalu z vogelno rožo, obdajale bele čipke imenovane valenciennes. Čipka valenciennes zaključuje tudi rokave najstarejšega moškega meščanskega oblačila– suknjič iz tafta v obliki fraka iz konca 18. stoletja, ki ga hranimo v koprskem muzeju.
  • otroška oblačila: avbice, srajčke, jopice…
  • perilo: spodnje in spalno perilo
  • zaščitna oblačila: predpasniki, halje
  • modni dodatki: ovratniki, rokavice, pahljače, parazoli, poročni pajčolani…
  • tekstil drugih namembnosti: zavese, brisače, pregrinjala, rjuhe in prevleke, prti, prtički…
  • orodja in pripomočki, predloge, vajenice
Juca Rena, Krkavče, okoli 1950