Komunistična stranka
V Julijski krajini je fašizem naletel na splošen odpor, ki je nastal predvsem iz nacionalnih nagibov. Odpor je bil spontan in organiziran ter celo oborožen, edinstven v Evropi v tistem času.
Januarja 1921 je bila ustanovljena Komunistična stranka Italije (KSI), v katero so se vključili tudi slovenski komunisti iz Julijske krajine. V svoji zastavi je nosila parolo družbenega prevrata in socialne emancipacije. Leta 1926 je bila prepovedana in odtlej je delovala v ilegali. Vodstvo je bilo v Parizu, zvezo s terenom pa so vzdrževali emisarji. Organizacija se je stalno obnavljala, saj so večkratne množične aretacije hromile njeno dejavnost.
Politika KS se je spreminjala predvsem v odnosu do dveh vsebin: do nacionalnega vprašanja in do sodelovanja z organizacijo TIGR. V prvem obdobju je zanikala obstoj nacionalnega vprašanja, aprila 1934 pa je s podpisom izjave komunističnih strank Italije, Avstrije in Jugoslavije priznala pravico do samoodločbe in odcepitve manjšine. Sodelovanje s tigrovci je popolnoma odklanjala zaradi njihovih terorističnih metod in vezanja na Kraljevino Jugoslavijo. Decembra 1935 pa je z njimi podpisala sporazum. Tako je bila vzpostavljena širša ljudska fronta, katere naloga je bil boj proti nacifašizmu.
Nova faza v komunističnem gibanju se je začela leta 1937, ko se je iz emigracije vrnil Pinko Tomažič. Skupaj z Alojzom Budinom je osnoval pokrajinsko vodstvo in razpredel organizacijsko mrežo do Tolmina in Postojne. Povezani so bili s KS Slovenije. Pripravljali so se na oboroženo vstajo, do katere bi prišlo v primeru spopada med Italijo in Jugoslavijo in ki naj bi edina pripeljala do združitve Slovencev.
Članska izkaznica iz leta 1925.
Članska izkaznica mednarodnega Rdečega križa, ki je skrbela za pomoč družinam preganjanih.
Delo – slovensko glasilo KS v Julijski krajini. Izhajalo je v letih 1921–1926 do ukinitve stranke. Po letu 1926 je izhajalo v ilegali, najprej na Goriškem, nato kot skupno glasilo KSI in KSJ v tujini. V tridesetih letih je izhajalo tudi lokalno Delo.
Natale Kolarič, emisar centralnega komiteja KSI. Rojen je bil leta 1908 v Sv. Barbari. V začetku tridesetih let je organiziral partijsko mrežo v slovenski Istri in jo razširil do Ilirske Bistrice in Goriške. Leta 1933 je bil obsojen na 12 let zapora. Septembra 1944 so ga Nemci ustrelili kot talca.
Stara Gabrovica pred prvo svetovno vojno. Med vojnama je bila vasica center protifašističnega gibanja, med vojno pa prava partizanska prestolnica do njenega požiga maja 1944. Tu so komunisti pod vodstvom Kolariča leta 1932 ustanovili ciklostilno tehniko Žena, ki je natisnila eno številko Kmetskega glasu.
Kmetski glas, glasilo Združene kmetske obrambe. Ta zanimiva komunistična izdaja v slovenskem jeziku je v tistem času pisala z razrednega stališča o organiziranju kmetov v povezavi s proletariatom ter o boju za socialne in narodne pravice..
Letak italijanske sekcije mednarodnega Rdečega križa.
Pinko Tomažič, organizator in vodilna osebnost komunističnega gibanja v letih 1937–1940.
Srečanje mladincev na Trstelju leta 1937, med njimi je tudi Tomažič.
Tržaški mladinci, pevci društva Sv. Jakob, na izletu ob Soči leta 1938.
Tržaški mladinci, pevci društva Sv. Jakob, na izletu ob Soči leta 1938.
Plamen – glasilo slovenskih tržaških mladincev.
Organizaciji Borba in TIGR (Trst–Istra–Gorica–Reka)
TIGR
(kratica za Trst, Gorica, Istra in Reka) je bila mladinska narodno-revolucionarna organizacija liberalne in katoliške smeri s parolo iredentizma. Po razpustu mladinskih društev v Trstu in Gorici so se septembra 1927 sestali njihovi voditelji na Nanosu ter ustanovili ilegalno organizacijo TIGR – dali so idejo in nakazali organiziranost. Hkrati so najradikalnejši mladinci v Trstu spontano ustanovili tajno organizacijo BORBA, ki si je zadala za nalogo brezkompromisni boj proti fašizmu in njegovim raznarodovalnim ustanovam. Posnemali so metode fašističnih škvader in izvedli 99 terorističnih napadov. Z aretacijami leta 1930 in s prvim tržaškim procesom se je končalo tržaško obdobje delovanja. Po letu 1932 se je delovanje preneslo na južnoprimorsko območje. TIGR je delno spremenil vsebino in način delovanja. Navezal je stike s komunisti in skupaj z njimi deloval v ljudski fronti. Tigrovci so bili podrejeni vodstvu v Sloveniji, kamor se je to umaknilo pred preganjanjem.
Albert Rejec, politični vodja Tigra.
Danilo Zelen, vojaški vodja Tigra, padel v boju z italijansko patruljo 13. maja 1941 na Mali gori.
Prva številka glasila organizacije. Izhajalo je mesečno in pod tem imenom približno leto dni.
Po letu 1929 se je glasilo imenovalo Svoboda, po letu 1935 pa Ljudska fronta. Ves čas ga je urejal Albert Rejec, najprej na Goriškem, potem v Ljubljani, kjer je bilo tudi tiskano.
Viktor Bobek in Marija Urbančič, člana Tigra iz Ilirske Bistrice. Bobek je bil do leta 1932 med vodilnimi komunisti na tem območju. Nato je organiziral in vodil organizacijo na Ilirskobistriškem. Na drugem tržaškem procesu je bil obsojen na smrt in ustreljen.
Ratečevo Brdo, 1937 – sestanek pripadnikov Tigra iz okoliških krajev.
Letak organizacije Borba iz leta 1929.
Vodje tajne organizacije Borba, obsojeni na smrt in ustreljeni 6. septembra 1930: Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Alojz Vadnjal in Zvonimir Miloš.
Tržaški mladinci na izletu v Povirju leta 1928. Med njimi Marušič, Bidovec in Miloš.
Tržaški mladinci na izletu v Tomaju leta 1929. To je bila še edina možna oblika združevanja, ki pa je dobila politično vsebino.