Prekomorske enote

Okrog 60.000 Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine je po vstopu Italije v vojno 10. junija 1940 odšlo z doma:

• mobilizirani so bili v redno italijansko vojsko ter se borili na frontah v Sovjetski zvezi, Grčiji, Franciji in v Afriki (okrog 25.000);
• vključeni so bili v posebne bataljone v srednji in južni Italiji, na Siciliji in Sardiniji;
• nekaj jih je bilo že od prej po ječah in v konfinaciji.

Po kapitulaciji Italije so se tisti, ki so bili na severni strani bojne črte v Italiji, vrnili domov in se vključili v partizanske enote (nekaj pa so jih Nemci poslali v taborišča ali na prisilno delo). Tisti, ki so bili južno od bojne črte, so se zbirali v zavezniškem taborišču Carbonara, se odločili za vstop v NOV Jugoslavije ter se v prekomorskih enotah vključili v redne enote NOV in POJ. Pridružili so se jim tudi tisti iz Afrike, ki so dezertirali iz italijanske vojske in se predali zaveznikom. V prekomorskih enotah (okrog 35.000 borcev) so prevladovali primorski Slovenci in Istrani (okrog 27.000, od teh 22.000 Primorcev). Njihov delež v narodnoosvobodilnem boju ni pomemben le zaradi njihove številčnosti, ampak tudi zato, ker so tvorili jedro prvih enot v novih rodovih mlade jugoslovanske vojske. Bojevali so se na bojiščih po vsej Jugoslaviji: v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji, v bitki za Beograd, na sremski fronti, v Liki, Gorskem Kotarju, Istri, v bojih za Slovensko primorje in Trst ter na Koroškem.

Odločitev teh borcev v tujini za NOV Jugoslavije je bil pravi plebiscit primorskih Slovencev in Istranov za priključitev k Jugoslaviji. Skupaj je padlo okrog 5.000 prekomorcev.

Posebni bataljoni

Po vstopu v vojno je Italija izločala tujerodne vojake iz redne vojske in jih vključevala v nekakšne kazenske enote – posebne bataljone. Odvzeli so jim orožje, bili so pod posebno vojaško disciplino in komando ter so opravljali različna dela. To so bili interniranci v vojaških uniformah. Največ jih je bilo na malarični Sardiniji (že leta 1940 okrog 6.000), nekaj pa tudi na Siciliji in v Kalabriji. Konec leta 1942 so nastali še delovni bataljoni, kamor so vključili še moške letnikov 1924, 1925 in 1926, ki so jih mobilizirali v zimi od marca 1943. V obdobju 1940–1943 je bilo v teh enotah vključenih okrog 35.000 italijanskih državljanov slovenske in hrvaške narodnosti.

IZ JUŽNE ITALIJE V NOV JUGOSLAVIJE

Na osvobojenem delu južne Italije so bili oktobra 1943 ustvarjeni pogoji za ustanovitev baze Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ). Takrat so bili vzpostavljeni tudi stiki med zavezniki in predstavniki NOVJ. Tako imenovani prekomorci so se najprej zbirali v začasnem taborišču pri Tarantu, nato pa je zavezniška vojska odprla taborišča za begunce in vojne ujetnike vseh narodnosti v Carbonari.

17. novembra 1943 je glavni štab britanske armade priznal prekomorce za del zavezniške vojske, jih oborožil in jim dodelil tabor v Gravini, potem ko je 2.600 Jugoslovanov podpisalo izjavo za vstop v NOVJ. Okrog 100 se jih je odločilo za vstop v zavezniško vojsko in enako število za jugoslovansko kraljevo vojsko. Tako so se odtlej v južni Italiji, na ozemlju, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo, pripadniki jugoslovanskih narodov svobodno opredeljevali za NOVJ, se vojaško organizirali in se postopoma vključevali v enote NOVJ na jugoslovanskih tleh.

IZ AFRIKE V NOV JUGOSLAVIJE

V Afriki so prekomorske enote sestavljali Primorci in Istrani, ki so dezertirali iz italijanske vojske k zaveznikom, in tisti, ki so se po kapitulaciji Italije umaknili pred Nemci iz Grčije in otokov na Bližnji vzhod. Tam so bili najprej vključeni v jugoslovansko kraljevo vojsko. Ko pa so do njih prodrle informacije o NOVJ, so se decembra 1943 odločili zanjo, to pa zaveznikom ni bilo po godu. Razorožili so jih in jih premestili v kazensko taborišče Gineifa-Fanara (Egipt), ki so ga preimenovali v Yugoslav Camp (Partisans) – British Responsability. Ko so Britanci priznali NOVJ, so prekomorci začeli odhajati v domovino. Iz Afrike je v NOVJ prišlo več kot 6.000 Primorcev in istrskih Hrvatov.

V zavezniških enotah

Italijanske in zavezniške oblasti so se upirale, da bi v partizansko bazo Gravino hodili tudi Primorci in Istrani, ki so bili italijanski državljani. S Sardinije so bili v prekomorske enote vključeni tisti, ki jim je uspelo zbežati, in tisti, ki so odšli s Sardinije v sklopu redne italijanske vojske (takrat Badoglieve) in prebežali v partizansko bazo NOVJ. Ostale so prepeljali na Korziko in jih vključili v enote redne ameriške vojske. Tako je bilo 6.000 Primorcev in Istranov organiziranih v t. i. slovanske  čete, ki so imele svoje oficirje in zastavo ter močno organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja. To je bil samostojen preskrbovalni polk v 7. ameriški armadi, ki se je v njeni sestavi udeležil bojev v južni Franciji. Domov so se iz političnih razlogov (vprašanje meje med Italijo in Jugoslavijo) vrnili šele novembra 1945. Na Sardiniji je tako pokopanih 400 Primorcev in Istranov.