Po tehnikah izdelave prevladujejo v koprski zbirki klekljane, šivane, kvačkane, strojne in kombinirane čipke. Razlikujemo pa še pletene in mrežne čipke.
Klekljane čipke
Klekljanje na blazinici z malimi lesenimi palicami ali kleklji se je razvilo v 16. stoletju v Nemčiji. Na kleklje, ki so bili sprva iz živalske kosti, bogate meščanke pa so uporabljale kleklje iz slonove kosti), so navijale laneno, bombažno ali svileno nit, s katero so oblikovale vzorec. Ovalno blazinico punkelj, bula ali tombolo, so klekljarice sprva držale v naročju, nato so jo pritrdile na podlago, kasneje pa položile v košarico. Za klekljanje potrebujemo še predlogo z vzorcem in bucike.
Šivane ali iglane čipke
Osnovni princip izdelovanja šivane čipke je izvlečenje nitke iz tkanine in nato obrobljanje nastale luknjice. Lahko izvlečemo tudi več niti hkrati in tako na tkanini oblikujemo mrežasto osnovo, na kateri nato s šivanko, z medsebojnim obšivanjem vzdolžnih in prečnih niti, šivamo različne vzorce in motive. Na ženski istrski noši se šivana čipka pojavlja kot okrasni všitek, najprej na rokavnih zavihkih, nato pa še kot všiti okras po vsej dolžini rokava. Najpogostejši motivi na rokavnih zavihkih so z vegetativnim okrasjem, medtem ko na rokavnih všitkih, ob raznih mrežastih prepletih, pogosti v nize povezani krogi, ki jim v Istri pravijo špice na kule. Na oblačilih istrskih noš so bile šivane čipke vedno uokvirjene v kontrastne črte, črne ali temno rjave, ki so bile izvezene z enojnimi, še večkrat pa dvojnimi verižnimi šivi.
Kvačkane čipke
Na Slovenskem so se uveljavile na prelomu 19. v 20. stoletje. Narejene so s kvačko – iglo s kaveljcem in z belimi ali barvnimi nitmi večinoma bombažnega kvačkanca. Sprva so z obrobnimi zobci in zračnimi čipkastimi všitki krasili le posteljno perilo in kuhinjske platnene izdelke, nato pa spodnje perilo, kasneje še ženska ter tudi moška oblačila, ki pa so postala samostojni kvačkani izdelki.
Mrežne čipke
Konec 19. stoletja postajala vedno bolj modna mrežna ali necana čipka (iz nem. Netz – mreža) kot del tekstilne opreme. Najprej so s posebno iglo, merilno palico in nitjo ročno izdelali mrežo in jo pritrdili na okvir. Z nitjo, vdeto v iglo so na mreži z različnimi vbodi oblikovali vzorce. Mrežno čipko so uporabljali kot zaključno obrobo ali krasilni vstavek na posteljnem, kuhinjskem ali sobnem tekstilu.
Strojne čipke
Uveljavile so se postopoma od 19. stoletja dalje z razvojem Bobbinet strojev, ki so omogočili tkanje tankih mrež – tila – za osnovo ročno izdelanih čipkarskih vzorcev. Bobbinet til je izdelan iz svile, bombažnih in sintetičnih vlaken. V 30.letih 19. stoletja so bili Bobbinet stroji dopolnjeni z žakardnim sistemom, kar je dovoljevalo strojni izdelavo čipk v celoti. Strojne čipke in vezenine so se od konca 19. stoletja zlasti pa v 20. stoletju, vse pogosteje uporabljale za okrasje obrtno in konfekcijsko izdelanih oblačil, perila in hišnega tekstila. Zaradi dostopnosti niso bile več rezervirane le za višje sloje prebivalstva, ampak so bile dostopne tudi delavskemu in kmečkemu prebivalstvu.
