Vprašanje pripadnosti tega ozemlja je vplivalo na življenje tamkajšnjih prebivalcev in na celotni družbeni razvoj. Junija 1945 zakoličena Morganova linija je ločila mesto Trst od njegovega zaledja in tako pretrgala dolgoletno naravno povezavo, zavrla pretok blaga in dela. Z Morganovo linijo je bila Julijska krajina razdeljena na cono A pod zavezniško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo. V slovenskem delu cone B, vzhodnoprimorskem okrožju, je bil najvišji upravni organ Poverjeništvo pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje (PPNOO), v okrajih pa okrajni narodnoosvobodilni odbori. Poleg naloge povojne obnove na vseh področjih so ti organi sodelovali še v diplomatskem boju za mejo, ki je bil od poletja 1945 do oktobra 1946 zelo intenziven. Na vsako zasedanje zunanjih ministrov štirih velesil ali njihovih namestnikov, kjer so odločali o meji med Italijo in Jugoslavijo, ter predvsem na sklepe teh zasedanj je bilo treba odgovoriti. Tako je bilo organiziranih nešteto manifestacij in odposlanih veliko število resolucij na različne naslove. Višek teh dejavnosti je bil marca 1946, ko je Julijsko krajino obiskala mednarodna razmejitvena komisija z nalogo, da na terenu določi novo mejo, in pozneje, ko so odločali o predlogih za mejo. Komisija je namreč izoblikovala štiri različne predloge. O njih je nato razpravljal svet zunanjih ministrov in se odločil za francoski predlog. Od konca julija in do 26. oktobra 1946 je v Parizu potekala mirovna konferenca. O razmejitvi v Julijski krajini je generalna skupščina sklepala v noči z 9. na 10. oktober. Sprejet je bil sklep: Jugoslavija dobi ozemlje vzhodno od francoske črte, ozemlje zahodno od nje pa se razdeli na dva dela – zahodni del pripade Italiji, iz južnega dela (od Devina do reke Mirne) pa se ustanovi Svobodno tržaško ozemlje (STO). Mirovna pogodba je bila podpisana 10. februarja 1947, veljati pa je začela 15. septembra. Tako je del slovenske Istre pripadel Jugoslaviji, del pa je bil vključen v STO.

Svobodno tržaško ozemlje (STO), zamišljeno kot nova državna tvorba s svojim guvernerjem, ni nikoli zaživelo kot tako. Ponovno je bilo razdeljeno med dve vojaški upravi, ki sta ga upravljali do njegove ukinitve, saj guverner ni bil nikoli imenovan. Tako se je nadaljeval boj za to ozemlje. Marca 1948 so tri velesile podpisale trojno izjavo, s katero so hotele vrniti ozemlje STO Italiji. Po informbirojevskem sporu, ko je Sovjetska zveza pretrgala vse stike z Jugoslavijo, je tudi STO izgubilo svoj strateški pomen in ni prišlo do izpeljave sklepa trojne izjave. V naslednjih letih so zahodni zavezniki razmišljali o rešitvi tako imenovanega tržaškega vprašanja z razdelitvijo STO med obe državi in leta 1951 začeli s pogajanji. , po katerem je Italija dobila več vpliva v coni A. V coni B je bila zato ukinjena upravna enota istrsko okrožje, kompetence so prešle na okraja Koper in Buje, ki sta se še bolj navezala na Slovenijo oziroma Hrvaško. Leto 1953 je bilo najbolj kritično: najprej je začela Italija zbirati vojsko na jugoslovanski meji, prepričana, da hoče Jugoslavija okupirati cono B; 8. oktobra pa sta Velika Britanija in ZDA izjavili, da bosta prepustili cono A Italiji. Odgovor jugoslovanske vlade je bil oster: zaprla je mejo med obema conama, napovedala mobilizacijo in ukazala vkorakati v cono B. Napetost je popustila decembra, ko sta obe državi odpoklicali vojsko, zahodna zaveznika pa sta pripravila nov načrt za reševanje tržaškega vprašanja. Vprašanje razmejitve je bilo dokončno rešeno 5. oktobra 1954 s podpisom Londonskega memoranduma, po katerem je bilo ozemlje razdeljeno med obe državi po meji med obema conama, z majhnimi spremembami v prid Jugoslavije.

Tudi v STO so bile množične demonstracije zaradi tržaškega vprašanja, vendar samo v kritičnih obdobjih (1948, 1952, 1953).