Leta 1867 je Avstrija dobila novo ustavo z vrsto liberalnih zakonov, med katerimi sta za Slovence najpomembnejša tista o pravici združevanja in o ustanavljanju društev. Tako so se pojavile ideje o potrebi organiziranja zborovanj, ki so po češkem vzoru dobila ime »tabor«. Na taborih so se poudarjale politične, socialne in narodnostne zahteve. Prvi tabor na Slovenskem je bil organiziran leta 1868, na južnem Primorskem pa so bili tabori na Kalcu pri Knežaku (1869), v Kubedu (1870), Dolini (1878) in Bezovici pri Materiji (1883). Vse tabore je prežemal narodni program, oblikovan v letu 1848. Ideja Zedinjene Slovenije in enakopravnosti narodov je dosegla v tem času višek ter je združevala pripadnike vseh slojev.
Pomembno narodnoprebudno delo so opravljala tudi politična društva, ki so se odločno zavzemala za narodnostne pravice, ustanavljanje slovenskih šol, ekonomsko samostojnost in jezikovno enakopravnost. Prve korenine segajo v leto 1848, ko sta bili prvič omogočeni svobodno združevanje in zborovanje, po letu 1870 pa so začela nastajati nova narodna oziroma politična društva. Predhodnice so bile čitalnice, sicer na videz prosvetna društva, ki pa so v začetku delovale izrazito politično.