Po kapitulaciji Italije se je na Primorskem začel obnavljati pouk v slovenskem jeziku v tako imenovanih partizanskih šolah. Nastajale so na več načinov: samoiniciativno, ko so učitelji začeli poučevati kar sami; organizirano, ko so jih po navodilih NOS za Slovensko primorje ustanavljali odbori OF; ponekod pa so otroke poučevali duhovniki, če zaradi prisotnosti okupatorja ni bilo mogoče odpreti šole.
Odpirali so se tudi večerni tečaji. Obiskovala jih je mladina, starejša od 14 let, ki je končala italijansko šolo in se tako izpopolnjevala v slovenščini. Za učitelje in normalen potek pouka so skrbeli roditeljski sveti.
Pouk je trajal dve šolski leti, razen v slovenski Istri, kjer razmere tega niso dopuščale. Pedagoško-metodične smernice so učitelji dobivali od pokrajinskega šolskega nadzornika. Pouk se je odvijal največkrat v zasebnih hišah, ker je okupator šole požgal ali zasedel. Velik problem so bile učne moči, saj jih je bilo malo, v slovenski Istri celo nič. Zato so si tu pomagali tako, da so v šolah poučevale domače mladinke, pouk pa je bil zelo poenostavljen. Povsod je bilo poudarjeno, da se mora poučevati v duhu OF.
V letih 1943–1945 je na našem območju delovalo 164 partizanskih šol.