Partizansko zdravstvo je obsegalo civilno saniteto, saniteto v partizanskih enotah, bolnišnice in veterinarsko službo. Zaradi pomanjkanja zdravstvenega kadra ter težav s prehrano in sanitetnim materialom je bilo nujno sodelovanje med civilnim in vojaškim zdravstvom.
Za organiziranje in delovanje civilne sanitete so bili pri okrožnem odboru OF postavljeni sanitetni referenti. V vojaških enotah je imel vsak bataljon svojega bolničarja, štab pa je imel referenta za zdravstvo. Septembra 1944 pa so postavili bolničarje tudi po četah.
Na območju slovenske Istre, Brkinov in Ilirske Bistrice so delovale naslednje zdravstvene ustanove: okrožna bolnišnica BK-1 v bližine Beke, partizanska bolnišnica Zalesje v okviru Istrskega odreda, premična ambulanta in zasilna bolnišnica komande istrskega vojnega področja, v snežniških gozdovih pa blok SVPB-s (Slovenska vojaška partizanska bolnišnica Snežnik).
Ivan Matko - Imko, študent medicine, okrožni sanitetni referent za slovensko Istro, je organiziral bolnišnico BK-1 in jo vodil do prihoda Kozaka.
Miklavž Kozak, študent medicine, vodja okrožne bolnišnice BK-1, imenovane tudi Bolnica Koper. Delovala je do septembra 1943 v gozdovih okrog vasi Beka.
Dr. Magomed Gadžijev - Miša, vodja partizanske bolnišnice Zalesje. Doma je bil ob Kaspijskem jezeru, kot nemški ujetnik je na poti v Italijo zbežal in se priključil Istrskemu odredu.
Blok partizanske bolnišnice Snežnik, kamor se je priključilo osebje partizanske bolnišnice Zalesje.
V začetku leta 1945 se je iz Ilirske Bistrice širila epidemija pegavega tifusa, ki so ga prinesli četniki in nedičevci.
V začetku leta 1945 se je iz Ilirske Bistrice širila epidemija pegavega tifusa, ki so ga prinesli četniki in nedičevci.
V začetku leta 1945 se je iz Ilirske Bistrice širila epidemija pegavega tifusa, ki so ga prinesli četniki in nedičevci.
Po 1. septembru 1944 je bila partizanska bolnišnica Zalesje stalno ogrožena, zato je štab Istrskega odreda petkrat organiziral prenos ranjencev čez Pivko na Notranjsko.
Po 1. septembru 1944 je bila partizanska bolnišnica Zalesje stalno ogrožena, zato je štab Istrskega odreda petkrat organiziral prenos ranjencev čez Pivko na Notranjsko.
Ranjene in bolne partizane so oskrbovali tudi zaupni civilni zdravniki, negovali pa so jih domačini v svojih domovih.