1941–1943
Septembra 1941 je prišla v Brkine prva skupina partizanov – Dolganova četa kot prva partizanska enota na Primorskem, ki je širila idejo OF in mobilizirala nove borce. 28. oktobra 1941 je bila pri Kilovčah izvedena prva partizanska akcija na Primorskem. Aprila naslednje leto je bila ustanovljena Brkinska četa, ki je izvajala akcije do kapitulacije Italije. Italijanska vojska se je na odporniške akcije ostro odzvala – samo 4. junija 1942 je v Brkinih zgorelo prvih sedem vasi na Primorskem, pobili so 33 oseb, skoraj 400 pa so jih internirali.
Ervin Dolgan - Janez, doma iz Ilirske Bistrice. Kot organizator narodnoosvobodilnega gibanja je prišel prvič na Primorsko junija 1941, septembra pa je pripeljal prvih osem partizanov na Primorsko.
Tiralica za komandirjem Brkinske čete Karlom Maslom.
Rudi Mahnič - Brkinc, prvi sekretar KPS brkinskega okrožja in pozneje južnoprimorskega okraja. Padel je novembra 1943 v Beneški Sloveniji.
Borci Pivške čete, med njimi Karlo Maslo in Franc Segulin - Boro Kladivar.
Borci Brkinske čete leta 1943. V prvem obdobju so partizani tudi širili idejo OF po vaseh, organizirali ljudi za sodelovanje in tudi sami bili aktivisti OF.
Odhod mladoletnih brkinskih fantov v partizane februarja 1943. Tako so se izognili mobilizaciji v italijansko vojsko.
Splošna ljudska vstaja
Kapitulacija Italije 8. septembra 1943 je na Primorskem sprožila splošno ljudsko vstajo: množične manifestacije, razoroževanje italijanske vojske, odpiranje zaporov, vzpostavitev ljudske oblasti (postavljeno je bilo osrednje primorsko vodstvo – Narodnoosvobodilni svet za Primorsko), splošna mobilizacija. Nastale so nove partizanske enote: Slovensko-hrvaški istrski odred, Snežniška oziroma Brkinska brigada, 1. slovenska istrska brigada in Tržaška brigada. 16. septembra je izvršni odbor OF izdal proglas o priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Poslanci so odpotovali na zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevje.
Franc Segulin - Boro Kladivar, doma iz Materije, ob kapitulaciji Italije je vodil združeno okrožje Brkini–slovenska Istra, aretiran v Trstu, kamor je bil poslan za sekretarja KP, umrl v Rižarni.
Borci 1. slovenske istrske brigade, med njimi komandant Ivan Kovačič - Efenka in komisar Dragomir Benčič - Brkin.
Odposlanci iz slovenske Istre in Brkinov so se na Kočevskem zboru podpisali v spominsko knjigo.
Odposlanci iz slovenske Istre in Brkinov so se na Kočevskem zboru podpisali v spominsko knjigo.
1943 – 1945
Polet vstaje je za nekaj časa zaustavila nemška oktobrska ofenziva, vendar je vodstvo NOG kmalu začelo obnavljati svojo organizacijo in jo izpopolnjevati. Do septembra 1944 so bili pogoji za razvoj in delo zelo ugodni in zaživelo je delo na vseh področjih – partizansko šolstvo, propaganda, saniteta, gospodarstvo itd. Zelo aktivni sta bili mladinska in ženska organizacija (ZMS in SPŽZ). Poleti in jeseni 1944 so bile izvedene volitve, še prej upravna reorganizacija, in oktobra 1944 je bilo izvoljeno prvo vodstvo južnoprimorskega okrožja. Ustanavljale so se nove partizanske enote. Jeseni 1944 in v zimi 1944/1945 je bilo delovanje NOG otežkočeno, posebno v slovenski Istri, ker je sovražnik močno utrdil področje v pričakovanju zavezniškega izkrcanja v Istri. Pomlad 1945 je prinesla nov polet, ki se je zaključil z osvoboditvijo 1. maja 1945 in prevzemom oblasti v mestih.
Bunker v hiši Hrovatina na Badihi, izdelan za člane okrožnega vodstva slovenske Istre.
Milan Guček - Javor, tajnik okrožnega odbora OF za slovensko Istro v bunkerju na Badihi.
Člani okrožnega vodstva slovenske Istre in tehnike Snežnik na Badihi 1. januarja 1944. Levo stoji sekretar okrožnega komiteja KPS Stanko Pervanje - Gruden.
Hrpelje, november 1943. Aktivisti pred hišo aktivistke Marije Tul - Soče.
Kozina, oktober 1943 – mladinski aktivisti.
Člani okrožnega mladinskega vodstva organizacij ZMS in SKOJ za slovensko Istro spomladi 1944.
Člani istrskega okrožnega mladinskega vodstva v Trstu spomladi 1944.
Istrska aktivista Josip Miklavčič - Boros in Mirko Markežič - Bus ter pripadnik Komande mesta Koper Karlo Božič.
Člani okrožnega komiteja KPS za južnoprimorsko okrožje spomladi 1945. V sredini sekretar France Perovšek.
Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore so se v južnoprimorskem okrožju izvajale od julija pa do novembra 1944, ponekod pa se zaradi navzočnosti sovražnika sploh niso izvedle. Po nepopolnih podatkih je od 287 volilnih enot volilo okrog 130 enot. Hkrati so izvolili že predstavnike za okrajne skupščine. Te so pohitele z ustanovnimi skupščinami, na katerih so izvolili izvršne odbore, okrajna sodišča in predstavnika za okrožno skupščino. 11. oktobra 1944 se je v Padežu prvič sestala okrožna skupščina in izvolila izvršni odbor, ki ga je vodil Jože Prosen – Radivoj. V njem je bilo tudi mesto za predstavnike duhovščine in italijanskih protifašističnih organizacij.
Člani okrožnega odbora OF novoustanovljenega južnoprimorskega okrožja avgusta 1944.
Predvolilno zborovanje v Šmagorju v Brkinih 7. julija 1944. Udeležilo se ga je okrog 2.000 ljudi.
Šproharjeva domačija v Padežu. V njej je 11. oktobra 1944 zasedala ustanovna skupščina NOO za južnoprimorsko okrožje.
Poleti in v zgodnji jeseni 1944 se je izvajala tudi kampanja za popularizacijo sporazuma Tito-Šubašić in Titovega govora na Visu 10. septembra 1944, kjer je izrekel znamenite besede »Tujega nočemo, svojega ne damo!« ter z njimi napovedal trdno zahtevo po priključitvi Primorske in Istre k Jugoslaviji.
Josip Broz - Tito, vodja jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja. Revija Parade, ki je med drugo svetovno vojno izhajala v Kairu, je 3. junija 1944 objavila na naslovnici Titovo sliko in natisnila članek o njem. Fotografije iz te reportaže so ponatisnili številni listi po svetu.
Sporazum med Narodnim komitejem osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in jugoslovansko kraljevo vlado, podpisan 16. junija 1944, imenovan na kratko sporazum Tito-Šubašić.
Citat iz govora na Visu.
Zahvalna pisma, ki so jih pošiljali Titu z zborovanj, za njegove besede o priključitvi k Jugoslaviji.
Zahvalna pisma, ki so jih pošiljali Titu z zborovanj, za njegove besede o priključitvi k Jugoslaviji.
Zahvalna pisma, ki so jih pošiljali Titu z zborovanj, za njegove besede o priključitvi k Jugoslaviji.
V obalnih mestih se je italijansko protifašistično gibanje od jeseni 1943 krepilo in širilo. Organizacijsko je bilo povezano na eni strani s KPI (Komunistične partije Italije) in CLN (Comitato Liberazione Nazionale) osvobodilni svet v Trstu, na drugi strani pa s slovenskim NOG in partizanskimi enotami. Najbolj aktivni so bili mladinci, člani komunistične mladine, ki so izvajali sabotažne in druge akcije. Organizirani so bili v GAP (Gruppi d’Azione Patriottica) in so za partizane in aktiviste zbirali informacije, hrano, orožje, cigarete, sodelovali pri mobilizaciji itd.
Alberto Lonzar - Oscar, doma iz Kopra, pomemben sodelavec aktivistov slovenske Istre, član izvršnega odbora NOO za loparski okraj.
Potrdilo z žigom sabotažne skupine GAP. Organizirane so bile v vseh obalnih mestih. V Izoli je GAP vodil Guerrino Degrassi - Darko, v Kopru pa Alberto Lonzar. Konec oktobra 1943 je bila ustanovljena še posebna skupina GAP pod vodstvom Maria Tula - Cicogne kot nekakšno vojaško koordinacijsko središče za vse skupine GAP od Trsta do Buj.
JUŽNOPRIMORSKA TEHNIKA – NAŠ DOM – SNEŽNIK – F-35
Delovati je začela 15. maja 1943 po nalogu okrajnega komiteja KPS za južno Primorsko. Organiziral jo je Milan Guček skupaj z Vidkom Hlajem in jo vodil do junija 1943. Najprej je imela bunker v bivši žganjekuhi pod Gabrovico, kmalu pa se je preselila v nov bunker, skopan v strmem pobočju hriba Tinjan, v bližini Bertošev. Poimenovali so jo Naš dom, vodstvo pa je prevzel Lado Trobevšek – Jodi. Novembra 1943 se je preimenovala v Snežnik in se preselila najprej v jamo nad Ospom, nato v Gabrovico, marca 1944 zopet v Osp, nato pa ponovno v jamo nad Ospom, kjer je delovala do oktobra 1944. Do oktobra 1943 jo je vodil Trobevšek, nato do junija 1944 Just Miklavc – Očka, njega pa je nadomestila Anica Cizej – Marjanca, vodja tehnike Žena, ki se je konec maja 1944 združila s tehniko Snežnik. Razmnoževali so literaturo za okrožji Brkini in slovenska Istra, deloma pa so literaturo pošiljali še na Pivko in v Trst. Zvezo s tehniko je imela kurirska postaja P-1.
