Italijansko prebivalstvo dejansko ni nikoli sprejelo nove povojne oblasti za svojo, niti se ni hotelo priključiti k Jugoslaviji. Nova oblast se je v začetku zelo trudila, da bi pridobila podporo istrskih Italijanov: delavski sloj z vizijo boljšega življenja v novi socialistični državi; posebno pozornost je posvečala mestom glede oskrbe; skrbela je za dosledno dvojezičnost, paritetno sestavo upravnih organov itd. Vendar pa so bile okoliščine objektivne in subjektivne narave take, da nova oblast ni nikoli dobila širše podpore italijanskega prebivalstva. Niti takoj po vojni ne, ko so bile vezi med Slovenci in Italijani zaradi skupnega boja proti fašizmu še najmočnejše, še manj pa v naslednjih letih, ko so se razmere močno spreminjale. Razlike med zaostalim slovenskim zaledjem in istrskimi italijanskimi mesti so bile prevelike, da bi lahko Italijani sprejeli Slovence za svoje oblastnike. Nekaj podpore so le dobili: delno zaradi razrednega prepričanja (izolski delavci), delno zaradi koristi (koloni). Del italijanskega prebivalstva je odkrito nastopil proti novi oblasti, večina pa je bila pasivna in je čakala na odločitev o usodi tega ozemlja. Dogajanja, ki so najbolj povzročala nezaupanje v novo oblast, so bila: Morganova linija med conama je otežila izmenjavo s Trstom; prav tako uvedba novega denarja (leta 1945 jugolire in leta 1949 jugoslovanskega dinarja); stalna brezposelnost, ki se je še povečala z demontažo in odvozom tovarniških strojev in ribiških bark; ker Istra skorajda ni imela svojih kadrov, so ti prihajali od drugod s Primorske in pozneje tudi iz Slovenije, ti pa niso razumeli specifike tega območja, kakor tudi v slovenskem vodstvu ne. Zato je bilo storjenih več napak v odnosu do Italijanov, tudi v skladu z načelom: kdor ni z nami, je proti nam! Nato je prišlo še do razkola med Slovenci in tistimi Italijani, ki so podpirali oblast in z njo sodelovali. Povzročil ga je leta 1948 informbirojevski spor, ko je bila Jugoslavija, po nalogu Sovjetske zveze, izključena iz komunističnega informacijskega biroja. Pri odločanju »za Tita ali Stalina« so italijanski komunisti stopili v večini na Stalinovo stran, kar je prineslo razcepitev v Komunistični partiji STO, sindikatu in vseh množičnih organizacijah. Tu je še kritično leto 1953, ko je skoraj prišlo do vojne med Italijo in Jugoslavijo in je bila conska meja zaprta.

Posledica vseh teh dogajanj na političnem in ekonomskem področju, ki jih je podpihovala še protijugoslovanska propaganda v Trstu, je bilo množično izseljevanje italijanskega prebivalstva. Oblast se je odtlej naslonila na Italijane iz Trsta in bližnjih mest, bivše partizane, ki so se naselili v istrskem okrožju, in tiste, ki so se priseljevali v koprski okraj iz hrvaške Istre in Reke, to je območja, ki je bilo že od leta 1947 vključeno v Jugoslavijo.

13. decembra 1945 se je v Piranu velika množica ljudi obeh narodnosti poslovila od Antonia Seme, priljubljene osebnosti, učitelja in enega od ustanoviteljev socialistične stranke.

Po vojni so, razen dveh (pomorska šola v Kopru in osnovna šola v Šalari), nadaljevale z delom vse osnovne in srednje šole, ustanavljale pa so se še nove šole ali samo oddelki na slovenskih šolah. Nekatere so kmalu ugasnile, druge pa so vse bolj životarile zaradi vedno manjšega števila učencev in učiteljev.

Italijansko šolstvo je prvi dve leti v celoti ohranilo sistem, kakršen je bil v Italiji. V osnovni šoli je to pomenilo pet razredov, srednja šola pa je bila razdeljena na strokovne šole in šole klasičnega tipa, obe smeri pa še na višje in nižje šole. Najbolj razširjena nižja strokovna šola je bila avviamento, prava srednja šola je bila realna gimnazija (scuola media unica), višja srednja šola pa klasična gimnazija (liceo). Po letu 1950 so italijansko šolstvo vse bolj usklajevali s slovenskim. Z uvajanjem osemletk so postopoma ukinjali realne gimnazije inavviamente ter znova uvedli nižje gimnazije.

Italijanski učitelji večinoma niso podpirali takratne oblasti. Bili so družbeno neaktivni ali so celo delovali proti oblasti, ki jih je zato štela za nasprotnike. Tako so množično zapuščali delovna mesta, nekateri uradno, večina na skrivaj. Izpraznjena mesta so zapolnjevali slovenski učitelji, ki so končali italijansko učiteljišče.

Zaradi stalnega izseljevanja je tudi število učencev iz leta v leto upadalo. Po letu 1952 je k temu pripomogel tudi odlok, da morajo otroci s slovanskim priimkom obiskovati slovensko šolo, tudi če se niso čutili Slovence. Pred tem je veljalo pravilo, da hodijo italijanski otroci v italijanske šole, slovenski v slovenske, tisti iz mešanih zakonov pa, kot odločijo starši.

Takoj po koncu vojne se je porodila ideja o ustanovitvi umetniškega kulturnega društva. V Kopru je tako začel delovati ENCIS (Ente Cittadino dello Spettacolo), ki je vključeval različne dejavnosti (orkester, zbor, dramsko in baletno skupino). Prirejal je kakovostne in dobro obiskane prireditve v dvorani samostana sv. Klare.

Italijanska kulturna društva so delovala v okviru Centra za ljudsko kulturo (Centro di Cultura Popolare), ki je leta 1947 razvil novo obliko delovanja – italijanske kulturne krožke, v katere so se vključila tudi dotedanja društva, ki so jih imeli vsi večji kraji. Njihova dejavnost je bila zelo razvejana, izstopala pa je dramska igra.

Nadaljnja faza v razvoju je bila ustanovitev Zveze Italijanov istrskega okrožja marca 1950, ki je pod svojo streho združevala celotno dejavnost italijanskega življa s poudarkom na ohranjanju njihove kulturne identitete. Po ukinitvi istrskega okrožja se je razdelila na Zvezo Italijanov koprskega in bujskega okraja, po priključitvi k Jugoslaviji pa se je vključila v jugoslovansko manjšinsko organizacijo Zvezo Italijanov v Istri in Reki.

V okviru Zveze Italijanov so enkrat letno organizirali pregled italijanske kulture za celotno cono B in tudi lokalne po mestih. Aktivnost teh krožkov je v letu 1953 zaradi izseljevanja zelo upadla in začela oživljati šele spomladi 1954, ko so odseljene člane nadomestili na novo priseljeni Italijani iz hrvaške Istre in Reke.

Leta 1951 je bilo v Kopru ustanovljeno polpoklicno italijansko gledališče Teatro del Popolo, ki pa je delovalo le tri sezone. Prostore je imelo v leta 1949 obnovljenem koprskem gledališču. Odigralo je sedem premiernih predstav.

V koprskem okraju se je izseljevanje začelo takoj po koncu vojne in je v bolj ali manj močnih valovih trajalo do leta 1957. Najprej so se izselili privrženci fašizma in inteligenca, ki je bila proti priključitvi k Jugoslaviji. Pozneje so se izseljevali še drugi sloji zaradi ekonomskih, političnih in psiholoških razlogov, tudi tisti, ki so imeli koristi od nove oblasti (koloni). Del prebivalstva je odšel legalno, z dovolilnicami jugoslovanske vojaške uprave, mnogi pa so zapustili te kraje na skrivaj. Po 5. oktobru 1954 so se izseljevali po določbah Londonskega memoranduma, ki je dajal prebivalcem obeh con pravico do svobodne izbire državljanstva. Kriterija sta bila domicil in pogovorni jezik. Izseljenci so lahko odnesli s seboj predmete za osebno rabo, pohištvo, poljedelske pridelke, orodje, živino, prevozna sredstva, torej skoraj vse premično premoženje.

Od leta 1945 do 5. oktobra 1954 se je izselilo 9.008 oseb, po tem datumu do leta 1958 pa še 16.062, skupno torej 25.070 oseb, od teh nekaj več kot 19.000 Italijanov.